»Disleksija ni »hendikep«, pomembno je razvijati druge talente in dodatne vrednosti.«
V torek, 19. novembra 2019, ob 16. uri smo v ljutomerskem kulturnem domu na pobudo staršev učencev OŠ Ivana Cankarja Ljutomer organizirali srečanje z mojstrom gledališke, filmske in televizijske igre, režiserjem, glasbenikom, učiteljem, ambasadorjem dobrodelnega projekta Življenje z disleksijo – g. Gojmirjem Lešnjakom – Gojcem. In prav slednje – disleksija je bila tema pogovora.
O disleksiji nam je več povedala naša sodelavka, specialna pedagoginja ga. Alenka Tancoš, ki je predstavila specifiko težav, ki jih živijo dislektiki.
V nadvse zanimivem pogovoru nam je Gojmir Lešnjak – Gojc skozi lastne življenjske izkušnje približal življenje dislektika. Naš gost je povedal, da se je kot osnovnošolec med poukom nemalokrat počutil nemočnega, saj je imel težave pri branju. Prepoznavanje klasičnih znakov in črk je bilo tisto, kar ga je pri branju najbolj oviralo. Slednji sporazumevalni dejavnosti pa sta najbolj izraženi prav pri predmetu slovenščina, zato pouka materinščine ni maral. A svojevrsten kot je, je v poznejših letih doštudiral slavistiko in se preizkusil kot učitelj slovenščine.
V času, ko je g. Gojmir obiskoval osnovno šolo, o disleksiji ni bilo govora, o tem se ni še nič vedelo, torej je učitelji niso mogli prepoznati.
Šele med študijem na PA na predavanjih psihologije, kjer je tekla beseda o legasteniji in disleksiji, je prepoznal svoje mladostne težave. To spoznanje mu je vlilo voljo in pogum za nadaljnje izzive.
Prve izkušnje z igralstvom je doživel pri tabornikih ob nastopanju v skečih ob tabornem ognju. Za nadaljevanje študija na igralski akademiji sta ga prepričala prijatelja, ki sta mu zaupala, da je med igralci veliko dislektikov. AGRFT jo tudi uspešno končal. Da je izvrsten igralec ni dvoma, saj je zablestel v neštetih gledaliških predstavah, filmskih in televizijskih vlogah … Na svoje vloge se Gojc pripravlja tako, da ima besedila za gledališke predstave posnete na cedejih in se jih s poslušanjem uči med vožnjo.
Sam pravi, da je »humor smisel življenja, saj ni lepšega, kot so nasmejani ljudje!«
Vsem nam – otrokom, staršem in učiteljem pa svetuje, naj bomo pri svojem delu vztrajni, potrpežljivi in tolerantni, saj sta prav »potrpežljivost in tolerantnost« pri otrocih z disleksijo ključnega pomena.
Ne pozabimo torej, da »disleksija ni bolezen«, kot je rekel naš gost, ampak različnost, pri tem pa je »pomembno prepoznati in razvijati talente, ki jih vsak dislektik zagotovo ima.«
